To ne bo 5-minutno branje še enega izmed mojih esejev. Danes sem samo hvaležna, da imam nekoga, na katerega se lahko čisto vedno, v vsakem trenutku, zanesem.
Brez njega bi se mi že zdavnaj odpeljalo.
Včeraj sva imela oba zelo težek večer; jaz sem bila čisto povožena, jezna, žalostna, vse v enem… on pa se je verjetno bolj sekiral v sebi, kot je kazal navzven.
On ve, da ga rabim. V takih trenutkih, ko *shit hits the fan* (raje ne bi prevedla; ko sranje prileti v ventilator?), je največ vredno to, da imaš tisto eno osebo, ki je vedno tam zate. Ki ti bo rekla vse bo v redu, te objela in pomirila.
Vse bo v redu, okej?
Glede na to, koliko vsega sva že dala skozi (mislim, da nama na čelu piše: če ne veš komu bi grenil življenje, daj nama), bova tudi to. Sploh ni dileme. Ampak samo, če bova to naredila skupaj. Skupaj šla skozi nevihte in upala, da čimprej vidiva sonce.
Ker najhujše je namreč, ko moraš sama prebroditi krizne situacije. Jaz, kot neka »vse lahko sama, ne rabim nikogar«, to z veseljem priznam. Stokrat lažje je vse, če imam njega. Veliko hitreje sem umirjena, lažje diham.
Zato – hvala tebi, ki si mi vedno na razpolago. In hvala, da si ati mojih otrok. Sploh še ne vesta, kako sta lahko srečna.
To je to; čisto vsaki carici želim, da najdete eno osebo, ki vas pomiri, ko je divje. Nasmeji, ko je lepo. Objame, ko je težko. In reče VSE BO V REDU.
Pa če je to mož, fant, prijateljica, prijatelj, mama, oče,… hčera, sin. Kdorkoli.
EN JE DOVOLJ.
<3
Foto: Art Box Photography