Stavek, ki ga še zdaj, pri Galovih skorajšnjih šestih mesecih slišim vsak dan.

Ati očitno misli, da mora njegov sin samo jesti in nič drugega.

Ne joka zaradi tega, ker mu je vroče. Ne joka zaradi tega, ker je zaspan. Ne joka zaradi tega, ker si želi bližine. Ne joka zaradi tega, ker mu sestrica spet malo nagaja. Ne joka, ker mu je kapa zlezla na oči. Ne joka, ker se je prestrašil glasnega govorjenja. Ne joka, ker ga mučijo krči. Ne joka, ker ne more kakat.

SPLOH NE.

Joka samo in izključno zaradi tega, KER JE LAČEN. VEDNO. POVSOD.

.

.

Tudi takrat, ko je ravnokar pojedel zajetno količino maminega mleka in ga je mami položila atiju v naročje in odšla pod tuš.

»Samo pod tuš skočim, može?«

»Boš hitra? Ziher bo hitro lačen.«

Ja, bom hitra.

Brzinsko se bom slekla že na poti v kopalnico in medtem ko si sezuvam še desni zokn, kar odprla vodo, da bo v tistem trenutku, ko stopim v kad, primerne temperature, da se v natanko štirih sekundah zmočim.

1, 2, 3, 4.

Skoraj je minilo 5 sekund, skoraj. Zberi se, mama!

Nihče drug ne zna s tako vnemo mila odpret, obrnit in stisnit ravno pravšnjo količino na roko, se namilit v enem potegu po celem telesu in hkrati z drugo roko že odpret vodo, prijet tuš in se splaknit. Nihče.

Za ves zgoraj opisani proces sta minili dve minuti.

»Mami, ne gre hitreje? Mislim, da postaja lačen!«

Res al kaj?

Razmišljam, da bi naslednjič svojemu dragemu vsaki dve minuti nekaj ponujala za jest. Po kosilu preštejem do 120, pa evo; mogoče še eno porcijo pireja in zrezkov? Tu bi se še verjetno strinjal. Ampak jaz ne odneham. Spet bi preštela, tokrat mogoče pustila, da mine pikica več časa in mu ponudila sendvič s pariško. Ali pa mogoče jajčke s slanino? Bo šlo? Ti je že zdaj slabo, a?

No, tudi 10-kilsko dete ne more nonstop jesti. Mogoče bi mu moral sezuti zimske nogavičke, pa bi hitro ugotovil, da ni skozi lačen, ampak enostavno –

tečen, ker mu je vroče.

.

p.s. Dragi mož, hvala, ker si!