Sem rekla, da ne bom spet pisala o tem, ker sem na to temo čisto prevečkrat že pristavila svoj piskrček, ampak glej ga zlomka; zarečenega kruha se največ poje.

Pa pustimo zdaj vso jamranje okoli tega, da nimamo časa in da smo uboge reve, ki se smilijo same sebi. Tega očitno več noben ne jemlje resno. Jamranja imaš polno v (skoraj) vseh postih do zdaj, ta je drugačen.

Včeraj me je zadelo. Kot strela z jasnega, kot naboj zračne puške v nedolžno račko. Auč. Pikolina, nisem okej. Prav zares nisem. Vedela sem, da nisem v najboljšem zdravstvenem stanju, vsaj kar se tiče prebave; zato tudi veganstvo – ker več enostavno nisem vedela kaj naj jem, da bom okej. No, očitno mi še veganstvo ni odgovarjalo oziroma sem narobe jedla.

Dobila sem diagnozo ulcerozni kolitis in kimala. Kaj pa jaz vem, kaj je to. Slišala sem mogoče dvakrat v življenju, dogajalo naj bi se starejšim ljudem, nisem sploh pomislila na to, da je to moj križ. Halo? 27 rosnih let sem stara, pa prav zares sem mislila, da sem okej. Oziroma bolje rečeno; si zatiskala oči vsakič, ko so me bolečine v trebuhu spravile do solz.

No in zdaj bom še nekaj povedala, da lahko še enkrat zaploskamo našemu preljubemu zdravstvu, ki je res mega super oh in sploh. ENO LETO IN POL je trajalo, da so to ugotovili. ENO LETO IN POL. Ker veš; kri v školjki je POPOLNOMA NORMALNA za nosečnico. Pa bolj kot sem jim jamrala, bolj so me odpisovali; to je normalno, gospa. Pač, hemeroidi. Nič bat.

Boljše, da ne napišem vseh teh besed, ki mi zdaj švigajo po glavi. BOLJŠE.

Kakorkoli, do stanja, v katerem pač sem, je*at ga, je v veliki meri privedel stres. To mi je na dolgo in široko razložila zdravnica, ki je bila ena izmed redkih, ki so si vzeli čas zame in mi dejansko povedali kaj koristnega. Stres torej, a?

AMPAK JAZ NISEM POD STRESOM.

In potem se začneva pogovarjati, kako to, da nisem pod stresom.

Imate kaj otrok? – Ja, dva.

Kje delate? – Nikjer še, pišem diplomo.

Kje živite? – Ravnokar smo se preselili in sem ponovno v Mariboru.

Kako se sproščate? – Nikakor.

Kje dela mož? – Trenutno tam in tam, ampak nekaj časa ni imel službe.

In še par vprašanj je bilo potrebnih, da sem na koncu utihnila in se sprijaznila z dejstvom.

Zdravnica me je pogledala in mi rekla: Draga gospodična (tukaj sem jo mislila popraviti, da sem gospa, ampak ker se to tak blesavo sliši, sem jo kar pustila), v zadnjem času ste torej rodili, preselili celo hišo, skrbeli, ker noben od vaju ni imel službe in poleg tega še pisali diplomo. In vse to brez časa zase in za svoje misli.

Okej. Sem pod stresom. Plus tega, da mi največji vzrok stresa in sekiranja še vedno visi nad glavo – o tem žarku sonca mogoče (ogromen mogoče) kdaj drugič.

Tako da, moje vprašanje ostaja: Zakaj se pripeljemo do tega, da nas mora ustaviti strokovnjak s postavljeno diagnozo in ukazom, da se moramo umiriti?

Veš zakaj? Ker je moderno, da zmoremo vse. Ker vidiš njo in njo in tretjo, kako vse hendlajo brez kančka švica na čelu in si misliš, da tudi ti to (z)moreš. Bedno se ti zdi jamrat, ker boš izpadla šibka. In nobena noče biti šibka mama, nobena. Razen mogoče moja vzornica Mojca, ki ji tako sladko dol visi za vse. Občudujem te, Mojca. Ko bom velika, bom Mojca.

Kako so pa včasih vse zmogle, pa so imele 11 otrok? Takrat so starejši že skrbeli za mlajše, verjemi. Pa v času ko so ljudje živeli v skupnostih, ki so si med seboj dejansko pomagale; je vseeno bilo drugače. It takes a village, ja. Ko slišim ta stavek, se vedno spomnim na mojo predrago prijateljico, ki mi vedno reče: »Urška, če bi živela v taki vasi, potem bi jih imela 5 takoj zdaj.«

Nimamo več skupnosti, nimamo več vasi. Nimamo več nič, razen interneta in telefona, da lahko na storijih objavimo, kak smo izmozgane.

Še mami in atiju ne moremo rečt, naj popazijo malo na otroke, ker guess what? DELAJO. Niso v penziji, tako kot so bili naši stari starši, ko smo bili mi majhni. Za češnjo na smetani pa partnerji ne delajo do 15.00, ampak kar potegnejo do 17.00, ker je to zdaj in in ker v službi najbolj cenijo tistega, ki zadnji gre in samo kima vsem delovnim sobotam. Samo daj, moja družina me pa res ne rabi. Moja žena zmore vse.

Zmore vse, dokler več ne zmore. In ko več ne zmore, pristane pri zdravniku in mu spretno trdi, da ona ni pod stresom. Ker sploh ne ve, da je. Ker je potlačila vse in se osredotočila na vse druge, razen nase. Ker je to očitno bistvo moderne mame.

Gori, dokler ne zgoriš.

.

.

.

.

Jaz sem se odločila, da to spremenim. Za začetek bom dvakrat na teden šla ali na sprehod ali pa oddelala eno vadbo Fitmami. Pa meditirala bi rada. Vem, ne sliši se kot bogvekaj, ampak zame bo že to vrhunec. Z majhnimi koraki in ogromno pozitive in spremenjenega razmišljanja. Ti pa pomisli, kaj bi; dvakrat tedensko si vzami pol ure in magari samo sedi na miru. Odklopi se malo, ker smo res čisto preveč priklopljene.

Pa do naslednjič,

Urška