Vem, da si me pogrešala. Če se prav spomnim, sem nazadnje pisala še takrat, ko še nisem znala delati prevalov in tvoriti stavkov (preveri tukaj). In sploh; ko še nisem imela bratca. To je bila popolnoma druga dimenzija, veš.
Biti edinka. Res je bilo fajn. Vedno v središču pozornosti, kraljična Mila. Zdaj pa je kar naenkrat nek majhen fant vedno zraven mame, ki jo očitno rabi 24ur na dan. Jaz pa sem tam nekje, v ozadju. Saj se še vedno mami ukvarja z mano, ampak se ne more več toliko kot prej. Pogrešam te stare dobre čase.
A kaj hočem zdaj, s situacijo sem se pač morala sprijazniti, na hitro odrasti. Ne, sej ne – to zadnje mi zagotovo še dolgo ne bo uspelo. In baje je prav tako. Moram ostati čim dlje otrok, ker me odrasli strašijo, da jim ni tako fajn kot nam.
Oni si ne morejo štorati po noskih in kakati v hlačke.
Boščki.
No, da sploh povem, zakaj danes jaz pišem in ne mami – ne da se ji. Čisto po resnici. Sploh ne ve kje ima glavo (kar mi je precej čudno, ker jo ima na vratu), v možganih ima 837 odprtih aplikacij in še nešteto tistih, ki laufajo v ozadju. Naprtila si je (spet!) tono nekih stvari, ki jih pač mora urediti, poleg tega dela na novi spletni strani, kuhinji in kopalnici obenem. In hkrati išče nov vrtec zame, lovi čas za dokončanje diplome in spi 5 ur na noč. Kar je kar okej, se mi zdi. Kdo sploh rabi spanec, anyway?!
Ok, ok, rdeča nit te objave sem JAZ. MILA. Že dober mesec sem velika sestra. Na začetku mi ta vzdevek sploh ni bil všeč. Kr nekaj, neki dojenček je prišel med nas in me odriva stran od mame in atija. Kdo sploh je ta DAJ (bi rekla Gal, pa ne znam)?!
Ko sem ga prvič videla, sem mu kar rekla, da lahko gre nazaj. Nisem bila pretirano navdušena, priznam.
Prinesla sem mu novo ninico zajčka, ki mi je bila tako zelo všeč, da sem mu jo še v istem trenutku zaplenila.
Tudi mami mi takrat ni bila kul. Potrebovala sem nekaj dni, da sem predelala, kaj me čaka.
Mami pravi, da se je zaradi tega ful jokala, ker je pričakovala čisto drugačno zgodbo. Vseeno me je pripravljala celo nosečnost na to, kar sledi. Ampak haloooo!? Na to ne moreš nikogar pripraviti. Škoda časa. Bomo otroci že sami pogruntali kako in kaj.
No, kakorkoli. Prvih nekaj dni je bilo grozno. Vsi smo se morali navaditi na drugačno dinamiko v družini.
Ampak veš kaj?
SMO SE. In zdaj je najhujše mimo.
Gal mi je postal všeč. V bistvu grem najprej do njega, ko pridem z vrtca. Rada ga cartam, pojem mu pesmice, pogovarjam se z njim. Govorim mu, kako smo se imeli v vrtcu in kaj sem vse delala. Božam ga po mehkih ličkih in lupčkam na čelo.
Rada bi ga tudi nosila naokrog, a zato sva baje oba še premajhna. Zato pa vsake toliko jaz peljem voziček, ko gremo na sprehod. Tudi to je fajn.
Najboljše pa je to, da še ne sme nič jest (razen mame) in zato še ne rabim z nikomer deliti čokolade in tega > njami roza sladoleda (ki ga lahko jem celo brez maminega zavijanja z očmi).
Biti velika sestra je zakon!
A po pravici, mami in ati… en bratec bo čisto dovolj.
xo, Mila
